INTERVJUJI IN ČLANKI


    

    

MNENJA


    

    

Katalog



    

    

LITERATURA


    

    

GALERIJA


    

    




    

    

VIDEO


    

    





    

    

POVEZAVE


    

    



Klinika za postenje
dr. Otto Buchinger
http://buchinger.de/


dr. Keki R. Sidhwa - Popolnost naravnega življenja
http://drsidhwa.com/


Klinika za postenje
dr. Alec Burton
http://www.alecburton.com/
http://www.arcadiahealthcentre.com.au/


Vadba rekreativnega teka in triatlona - Celje
http://www.srk-celje.si/


Vadba rekreativnega teka v Ljubljani
http://www.tekaskitrener.si/


Domača hrana iz slovenskih kmetij
http://www.kupujmodomace.si/kupdom/




    

    

POST: POT K PREPROSTOSTI
Manca Košir



Pred postenjem se je treba s postopkom temeljito seznaniti, za bolne pa je nujen tudi posvet z zdravnikom


Bilo je avgusta leta 2009, ko sem se prvič odpravila na postenje. Na postenje s karizmatičnim motivatorjem trajnostnega zdravega življenjskega sloga v harmoniji z naravo in s samim seboj, Marjanom Videnškom, ustanoviteljem zavoda Preporod. Doma sem napovedala: "Dvomim, da bom zdržala deset dni brez prave hrane. Kaj če mi ne bo šlo? Bom prišla prej domov, pa bo."

Končalo se je to postenje na božanskem Jezerskem tako, da mi je bilo žal oditi. Kajti vsak dan so se mi dogajali čudeži: lačna nisem bila, sicer znana brezmejna jedka uživaška. Utrujena nisem bila, čeprav smo lezli po hribih dopoldne tudi do tri ure, pa še popoldne kakšno, jaz pa nevajena hoje v hrib. Največji čudež je bil, da sem premagala svoj strah. Ko se je dragi brat ubil na Veliki Planini - zdrsnilo mu je s poti v 200 m globok prepad - sem se zaklela, da sama ne bom nikoli stopila na pot, po kateri se je treba oprijemati zajl, nak, samo po varnih poteh bom hodila, ki ne vodijo nad prepadi, saj se mi rado v glavi zvrti od globine. A nikoli ne reci nikoli - in od takrat tega res ne govorim več! - kajti prav zato v življenju gre; da naredimo, kar  smo mislili, da ne zmoremo. Naredimo spremembo. Tako sem s pol litra navadne vode in s praznim želodcem ob podpori sočutnega Marjana prilezla na Češko kočo, tuleč: "Huraaa! Zmagala sem!"  Prepričala sem se: Vse je v glavi. A kar gre v glavo, gre tudi iz nje!

Po tistem se je v mojem življenju marsikaj spremenilo. Največja sprememba je gotovo ta, da od leta 2009 ne hodim več na poletne počitnice na morje. Sem takrat ugotovila, da se moje oči ob gledanju v zelenje spočijejo, ob bolščanju v morje -- ah, saj mi brez njega živeti ni, sem mislila, riba po horoskopu - pa se utrudijo, sušijo. Ne zamenjam več hoje po smrekovih iglicah na mehkih gozdnih poteh za poležavanje na vročem soncu na plažah, polnih ljudi! Zeleno, ki te ljubim zeleno, postaja moje počivališče od zunaj in znotraj, saj mi tudi prehranjevanje z zeleno zelenjavo od tistega posta naprej najbolj ustreza. Ogromno zelene solate, juhice slastne z blitvo, špinačo, zeljem, kolerabico, porom  … pa z obilo svežega peteršilja, mljack, mljack.
Mnogi si predstavljajo, da se ljudje postimo zato, da bi shujšali. Ne rečem, da takih ni med nami, ampak vsako leto nas je več, ki ne pridemo hujšat, temveč se učit in utrjevat zdrav način življenja. Prihajamo po navdih, ki ga na krilih pričevanja prinese sleherni udeleženec posta. Kako zanimivi ljudje se zbiramo, kakšne fantastične življenjske zgodbe si pripovedujemo! In koliko znanja si izmenjamo ob mizi z jušniki, iz katerih se kadi imeniten zelenjavni prevretek za kosilo in večerjo! Predvsem pa se povezujemo v močne podporne skupnosti, ki pomagajo, kjer je pomagati treba: pri premagovanju težkih bolezni, pri spodbujanju drugačnega načina prehranjevanja, smo ušesa za poslušanje tegob, in usta, ki znajo ob pravem času izreči pravo besedo, da mine lakota, da popusti glavobol, da telo ne občuti več toliko bolečin … Na postenju pač ne potrebujemo psihologa ne psihoterapevta, kajti psihoterapevti smo drug drugemu kar vsi po vrsti. Ga v teh petih letih postenja še nisem srečala, ki se mu  ne bi odprlo srce in ne bi duša spregovorila. Kar je za zdravo življenje itak najpomembnejše: občutiti svoja čustva in jih izpovedati. Izraziti svoje resnične potrebe, jih izreči.
Tisti, ki prihajajo hujšat, se postijo predvsem od obilice nezdrave hrane, od prenajedanja. Ljudje moje sorte pa se skušamo postiti še od marsičesa drugega. Tako moje oko računalniškega ekrana še oplazilo ni, saj na postu računalnik nima kaj delati. Televizije nisem prižgala niti enkrat. Tudi mobilni telefon molči, le kdaj pa kdaj pogledam sporočila, če je kaj nujnega, in pokličem koga, za katerega mi srce pravi, da naj ga. Berem manj kot po navadi in še to samo posebne knjige. Knjige o milovanju telesa, duše in duha (letos sem prebirala ljubega mi angažiranega budista, mojstra zena Thich Nhat Hanha Dotik življenja: odkrijte čarobnost sedanjega trenutka, in se potopila v poetično, nežno pisavo Marka Sosića v romanu  Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, saj se na postu celimo. Če kje, se na postu jasno zavem: sem telo in sem duša in duh, skupno, vse v enem in eno v vsem. Zato je zame post predvsem čiščenje mene cele. Čiščenje črev in možganov, čiščenje misli in duhovnih slik, ki jih je prepolno moje podstrešje. Manj, manj, mi šepeta notranji glas, ne nasedaj na površnost in zasičenost sveta v ničemer, manj, manj naj bo tvoje vodilo!
Vsako leto me kakšno spoznanje še posebej presune, da pridem domov z drugačnim pogledom. Letos sem se silovito zavedala, kako pomembna je PREPROSTOST. Preprostost v vsem. Kajti človek ne potrebuje veliko, da bi kakovostno živel. In preprostost je tako milo lepa! Preprostost v odnosih, preprostost v besedah, preprostost prehranjevanja in bivanja na sploh. Ko sem se zadnji dan sprehodila po gozdi poti, po katerih smo se z jutranje telovadbe vračali hitrih korakov v hotel Ribno, sem hodila čisto, čisto počasi. Se zahvaljevala drevesom, božala praprot, dihala v metulje, se klanjala kamenju in skalam, s pogledi božala travnike … Če bi znala, bi o preprostosti napisala tako pesem, kot jo je kitajski pesnik Yuan Mei, ki je tako preprosto, a tako globoko občuteno zapel o tem, kako je v  megli videl vasico iz nekaj opečnatih streh in jo radostno občudoval:

Tam je potok, tam je bambus,
tam sta murva in konoplja.

V megli skrita, v oblake oblečena vasica,
mil, spokojen kraj.

Zgolj nekaj obdelanih njiv.
Le nekaj pokritih streh.

Koliko življenj bi
moral preživeti, da bi postal
tako preprost.

"Ali ne drži, da mora tisti, ki hoče dajati nasvete bolnemu človeku, čigar način je škodljiv za njegovo zdravje, temu najprej spremeniti način življenja ..."
Platon, Sedmo pismo











MODROSTI


    

    

AUDIO


    

    

Foto album




    

    


INTERVJUJI
ČLANKI
IN


    

    


2
0
1
7


    

    

1
9
9
2


    

    

NAROČNINA NA REVIJO:
Preporod – V sožitju z Naravo