INTERVJUJI IN ČLANKI


    

    

MNENJA


    

    

Katalog



    

    

LITERATURA


    

    

GALERIJA


    

    




    

    

VIDEO


    

    





    

    

POVEZAVE


    

    



Klinika za postenje
dr. Otto Buchinger
http://buchinger.de/


dr. Keki R. Sidhwa - Popolnost naravnega življenja
http://drsidhwa.com/


Klinika za postenje
dr. Alec Burton
http://www.alecburton.com/
http://www.arcadiahealthcentre.com.au/


Vadba rekreativnega teka in triatlona - Celje
http://www.srk-celje.si/


Vadba rekreativnega teka v Ljubljani
http://www.tekaskitrener.si/


Domača hrana iz slovenskih kmetij
http://www.kupujmodomace.si/kupdom/




    

    

MODROSTI


    

    

AUDIO


    

    

Foto album




    

    


ČLANKI
IN


    

    

INTERVJUJI
     VLOGA VEČTEDENSKEGA TERAPEVTSKEGA POSTENJA PRI ZDRAVLJENJU IN UREJANJU "LJUDI V STISKI" (ALKOHOLIKOV, NEVROTIKOV IN DEBELIH) TER PRI POGLABLJANJU V DUHOVNOST 

Dr. sc. Janez Rugelj, dr. med. (Dramatična pot, Ljubljana 1992)






2
0
1
7


    

    

1
9
9
2


    

    


Odlomki iz analize medicinske dokumentacije in utrinkov članov ATS, ki so se postili v obdobju 1988-92

Sanja Rozman, dr.med.



  •     Uvod


            Ko sem se lotila brati ogromni, nekaj decimetrov visoki kup spisov o postenju in pa postnih dnevnikov, v katerih smo opisovali svoja doživljanja v času stoterih krajših in še daljših in daljših postenj, me je vzpodbudila silna radovednost, da bi ugotovila, zakaj se pri nekaterih post razvije v veličastno izkušnjo preseganja samega sebe in z vrhunskimi doživetji, drugi pa se pri enaki metodi ne morejo dvigniti nad nivo shujševalne kure. Kje je ključ do zanosa, ki nekatere ponese v duhovne višave in jim za zmeraj spremeni življenje, drugi pa gredo kot slepi mimo njega? Med stotinami spisov je bilo kar nekaj takih, ki so kazali na to, da se je avtorju posrečilo za trenutek preseči samega sebe in videti v večnost.


  •     Motivi za terapevtsko postenje (T.P)


Zelo različni so razlogi, zaradi katerih smo se posamezniki odločili za tako radikalen poseg v način življenja. Globina teh razlogov je odvisna od duhovne razvitosti in ambicij človeka, rezultati, ki jih je s postenjem dosegel, pa so temu ustrezni.


           a) "Čredna " motivacija                                       


            Posamezniki so se za postenje odločili, da bi se počutili bolj varno in sprejeto v okrilju referenčne skupine. Notranje motivacije za to niso čutili, vse skupaj jim je bilo malce odveč. Fiziološke spremembe, ki spremljajo postenje, so sprejemali s strahom, veliko razmišljali o tem, kako šibki so postali, ob prvih težavah so post prekinili. Nestrpno so pričakovali zadnji dan načrtovanega postenja in takoj po zaključku s prenažiranjem zapravili vse dosežene ugodne učinke. Edino zadovoljstvo, ki so ga med postenjem čutili, je bilo, da so izpolnili zadan si program in poželi odobravanje skupine in terapevta.


          b) Redukcija telesne teže


            Pri tistih, ki jim je bilo hujšanje poglavitni motiv, se doživljanje T.P. ni dosti razlikovalo od prve skupine. V začetku, ko telesna teža dramatično pada, so bili zelo zadovoljni z učinkom. Po desetih dneh, ko se padanje telesne teže ustali, pa jim je motivacija močno padla, posvetili so se razglabljanju o stranskih učinkih in se smilili sami sebi. Po zaključenem postu so se doseženi učinki hitro izgubili, ker jih niso spremljale druge spremembe.

            Louise L. Hay v svojem delu "You Can Heal Your Life" (Dana Point, California 1984) opisuje povezavo med debelostjo in strahom ter potrebo po zaščiti.

            "…Ko se počutimo prestrašeni, negotovi ali 'ne dovolj dobri', se marsikdo od nas zaščiti z dodatno maščobo." Zato diete ne delujejo, ker ne odpravljajo vzroka debelosti. "Ljudje pogosto rečejo, da se ne morejo imeti radi, ker so tako debeli. Jaz pa jim razložim, da so tako debeli, ker se ne ljubijo… Ko se začnemo imeti radi in odobravamo sami sebe, maščoba enostavno izgine…"


            Anuša J. : Če se ne bi postila, nikoli ne bi spoznala, koliko je dobrega in lepega v meni, kako sem pravzaprav v bistvu resnično takšna, kakršna želim biti. Nikomur ne bi verjela, če bi mi rekel, da bom doživela to razsvetljenje, ki ga je kar težko povedati z besedami.

             Zdaj sem res doživela bistveno, tisto, kar sem iskala: doživela in sprejela sem svojo osebo in vesela sem je, da je ravno taka, kot je, in da sem to prav jaz in nihče drug.


            c) Opustitev odvisnosti od hrane in drugih zasvojenosti


            Šele med postenjem se zavemo, koliko se ukvarjamo s hrano, bodisi v mislih, pri pripravi hrane, uživanju ob hrani v socialnem krogu. Vsa ta energija je naenkrat odveč, treba jo je nekam kanalizirati. Večina ne preseže potrebe po hrani in jo kompenzira s pretiranim ukvarjanjem s hrano, študiranjem literature o prehrani, kuhanjem posebno slastnih jedi za domače, anksioznostjo in agresivnostjo, če otroci pustijo kaj na krožniku…


            Dajana Ž. : Prav pošastno in neizprosno sem začutila začaranost svojega bivanja, vso svojo bedo in osamljenost, in sem jokala in jokala. Skozi krizo sem se tolkla tri dni. Tretjega dne so se strah, želja po hrani, nemoč, osamljenost, otožnost, jokavost… nekoliko umaknili. Postala sem bolj optimistično razpoložena. Počasi sem dojemala, da sem sama in enkrat sama, da se moram sama spoprijeti z vsem in si sama pomagati, da preživim. Beseda "sam" ni več imela tako grozljivega prizvoka.


            Hrana nam očitno pomeni veliko več kot zgolj potešitev lakote. Že Freud je opisal, da v človekovem razvoju obstaja faza, ko zadovoljuje svoje libidonozne potrebe tako kot dojenček pri materinih prsih: prek okušanja z ustnicami, z jezikom, prek goltanja, si poteši željo in doseže zadovoljstvo. Kasneje se razvoj nadaljuje do višjih faz, vendar neka komponenta oralnega v človekovi seksualnosti ostane v večji ali manjši meri, lahko tudi s sprevrženo in zamaskirano. Ker zadovoljevanje tega nagona prinese užitek, se človek v življenjskih situacijah, ko je frustriran pri zadovoljevanju drugih nagonov, zateče k "oralnemu" užitku kot nadomestku. Pri tem doseže sprostitev psihične napetosti, zato pa lahko v posebnih okoliščinah razvije odvisnost od snovi ali situacije, ki mu omogoča to razbremenitev. Tako je možno, da uživa v goltanju in okušanju hrane, ko je pojedel že veliko več, kot v resnici potrebuje. Vse ga že boli in slabo mu je od prenapolnjenega želodca, pa se ne more odreči še enemu zalogaju. Raje bo bruhal, pustil, da se mu telo deformira in postane zavaljena vreča sala.


            Maja P. : Hrane si ne želim zaradi njenega okusa ali biološke potrebe, temveč jo zlorabljam za obliko omamljanja oz. tolažbe, kadar naletim na trenutne težave, ki bi zahtevale malo več moje angažiranosti. Začetek reševanja tako odmaknem vsaj za nekaj časa z malico oz. bonbonom ali pa kavico. Tako sem v hrani uspela najti isto razvado kot kadilec v cigaretah – postala mi je sredstvo za premostitev časa.


           č) Prehod k bolj zavednemu načinu hranjenja


            Človek, ki se opredeli za modus "biti", mora na neki točki svojega razvoja spoznati, da je vsako pretirano ukvarjanje s hrano le ventil, prek katerega izgublja moč, ki bi jo sicer moral uporabiti za svoj osebni razvoj. Obrne se k drugačnemu gledanju na hrano – v njej ne vidi več zadovoljevanja užitka, ampak snov, ki bo postala del njegovega telesa, del njega, do katere mora pristopiti s spoštovanjem. Kot ne sme dovoliti, da v njegov duh vstopajo negativne misli in ideje, tako ne sme dopustiti v svoje telo dostopa hrani, ki mu škoduje. Razne vrste ("junk food") "odpadne hrane" so narejene iz umetno osiromašenih in prečiščenih surovin, strojno zmetane skupaj, umetno obarvan, da bi zbujale poželenje, in z umetno dodanimi vitamini, da bi nam vzbudile občutek, da smo naredili nekaj koristnega zase. Prava hrana, ki bo prispevala k krepitvi in dobremu delovanju našega telesa, pa mora biti čim bliže naravi, saj je kombinacija hranilnih snovi v naravi optimalna, povrhu vsega pa nosi sadež ali seme v sebi še življenjsko energijo in zasnovo za življenje, ki ga v hrani iz umetnih snovi ni. Kdor ceni sebe in svoje telo, se hrani s snovmi, ki mu denejo dobro! Vse več ljudi, tudi v našem programu, si na določeni stopnji duhovnega razvoja spontano zaželi, da bi se spremenjen odnos do življenja odrazil tudi v spremenjenem odnosu do hrane. Najpogosteje začnejo zavračati uživanje "plastične" hrane in mesa, povečajo količino med polnovrednimi žitaricami in sadjem in zelenjavo na račun beljakovin, maščob, močnate hrane in sladkorja.

          

            Ko človek doseže to stopnjo duhovnega razvoja si zaželi, da bi se z daljšim postenjem očistil vseh ostankov, žlindre, balasta, maščob in v maščobi topnih strupov, ki so se tekom let nabrali v njegovem telesu. Post doživlja kot regeneracijo telesa in prečiščeno stanje. Postenje zaradi očiščevanja mu postane periodično potrebno, saj čuti razliko med "čistim" in "nečistim" telesom in se počuti, kot da ga neprava hrana umaže.


           d) Preizkus volje in discipline


            Postenje je psihološki manever ali metoda, s katero lahko človek doseže veliko zadovoljstvo nad samim sabo in pozitivno afirmacijo, saj se je potrebno za doseganje cilja v bodočnosti neštetokrat odpovedati trenutnemu užitku in prenašati osmišljeno (legitimno) trpljenje. Disciplina in vztrajno samoodpovedovanje "instant" užitkom v posvetitvi zaželenemu cilju pa je ravno pot, ki vodi k duhovni rasti. Vsak hip smo na preizkušnji svojega moralnega čuta, ki mora vzdržati neštete skušnjave, češ da "nihče ne bo izvedel…". In glej, ljudje črpajo iz tega neko silno moč, ki celo nje same preseneti in razveseli. Obrne jih od samopomilovanja in samomučenja, postanejo ponosni nase in na svoje dosežke, zaupajo svojim sposobnostim, tudi z drugimi življenjskimi problemi se lažje spopadajo. Začutijo silne rezerve energije v sebi in se zavedajo, da moč ne prihaja od zunaj, iz hrane, ampak od znotraj, iz človekovega duhovnega jedra. Ugotovijo, da ni bistvo v tem, da čim več energije in moči natlačiš vase, ampak v tem, da se očistiš, si prisluhneš in se naučiš mobilizirati tisto energijo, ki je v tebi. Te energije je toliko, da se jim ne zdi več potrebno grabiti in "imeti", ampak je dovolj, da se ji prepustijo in odprejo. Da samo "so".


            Mihaela J. : Nekaj dni po postu sem čutila neznansko energijo, ki je sploh nisem mogla ukrotiti drugače kot s tekom. Zelo veliko sem tekla, da sem jo spravila na običajno raven oziroma pravilno usmerila. Zdelo se mi je, da me bo razneslo. To je verjetno posledica posta. Na splošno občutim zelo nemoteno kroženje po telesu, neki pretok, ki ni nikjer ustavljen. Povečala se je moja želja po študiju, po odkrivanju notranjih področij…

            Na maratonu sem se začela doživljati kot avtonomno bitje, ki je dragoceno in pomembno. Po postu sem začutila v sebi veselje, da sem ženska.

            Zavedela sem se, da je v meni veliko energije. Doslej sem jo razmetavala na vse strani. Bolj se dela red v moji glavi, bolj varčna postajam z njo.


            "Eva Repnik" : Kar izžarevam neko moč, ki preplavlja mene, pa tudi tiste, ki so z menoj, osvobajam se na stalno nove načine. To me navdaja s samozavestjo, zaupanjem, da še sploh niso izčrpane vse možnosti, ki nam jih daje življenje. Le pot je treba najti do njih.


            Najbolj pa se preizkus volje in discipline pokaže v rekonvalescenci in življenju po postu. Marsikdo, ki je dovolj trmast, da vzdrži precej dolgo obdobje postenja, se po njem, ko je potrebno spremeniti  in aktivno obvladati vse instinkte in prehrambene navade, nepopisno "zažre". Obnaša se kot kompulzivni alkoholik, ko spet pride do svoje omame in ne more nehati. V nekaj dneh uniči vse pozitivne učinke posta in ima spet odličen razlog za samopomilovanje in zdrsi na prejšnji nivo.


            e) Doseganje bolj zavedenega – budnega duha


            O tem je napisanega malo, saj si medicinska in psihološka literatura v človeka dovoli spustiti največ toliko, da si upa interpretirati njegov odnos do okolja. Vse, kar se ukvarja s tistim v človeku, kar presega golo izmenjavo snovi in dražljajev med "telesom" in okoljem, pa spada na področje mistike, torej nekam v bližino čarovništva ali religije!

            Če že govorimo o duhovnem razvoju človeka, s tem priznamo, da obstaja v človeku kot ena najmočnejših gonilnih sil potreba po duhovni rasti. Potrebo lahko za določen čas zatremo, na primer z raznimi omamljanji in odvisnostmi, ali pa preusmerimo, na primer v kompenzatorne potrebe (po "imeti", v sovraštvo, …). Vendar  - ne brez posledic. Posledice zajezitve potrebe (nagona), ki povzroča vedno večjo napetost za jezom, so hude. V življenju se manifestirajo v obliki raznih kriz. V krizi človek prizna premoč zatrtega nagona in se svobodno odloča (na podlagi svoje subjektivne interpretacije okoliščin in moralnega zakona, ki je vgrajen etični imperativ) za možnost, da prek stopnjevanja osebnega legitimnega (osmišljenega) trpljenja nadomesti izgubljeno in si dopusti duhovno rast, kar navadno pomeni dramatične spremembe v osebnem življenju, ko je treba opustiti vse odnose in navezanosti, ki niso več po naši meri. Če tega ne zmore in zataji svoj nagon, mora uporabljati vedno večjo in večjo energijo za potlačevanje, kar vodi v hudo depresivno stanje s totalnim pasiviziranjem in begom v razne omame. Ker pa razlog ni odpravljen, je samo še vprašanje časa, kdaj se bo potreba spet manifestirala, ko bo popustil nadzor, ali pa bomo pred lastno duhovno rastjo zbežali kar v smrt - končni rezultat zatiranja te silne želje po duhovni rasti v človeku.

            Poglavitne svetovne religije vse poznajo postenje kot metodo za doseganje vedno višjih stopenj duhovne ozaveščenosti ali prebujenosti. Postenje in molitev sta metodi za skrajno odmaknjenje od zunanjega sveta, ki nas s svojim hrupom in iluzijami resničnosti samo odvrača od našega notranjega duhovnega sveta, ki je resnično pomemben in katerega razvoj je smisel našega bivanja. Razlaga, zakaj je temu tako, presega nivo tega pisanja. Saj se vendar tako zelo bojimo "subjektivnega", tistega, kar človek v resnici doživlja in kar v resnici je, kot da ne verjamemo v realnost tega, kar doživljamo. Vsako stvar ali pojav, ki se nam kaže, želimo "objektivizirati", se pravi sešteti opazovanja čim več ljudi in izničiti tisto, kar ti ljudje v resnici vsak zase so. Tako pa ni moč opisati in dojeti tega, kar v resnici v sebi doživljajo, kali, ki vzklijejo v njih kot ideje in se šele kasneje manifestirajo v njihovih življenjih. Na tem nivoju so kali še čisto subjektivne, šele čez mnogo časa se manifestirajo v življenju, in njihovega medsebojnega vpliva ni moč preučevati na "objektivnem" nivoju.


            Anuša J. : Največja in najbolj neverjetna sprememba pa se je dogajala v mojem počutju, mislih in dejanjih. Nikoli še nisem doživela takega miru in sožitja sama s seboj, toliko spokojnosti in miru, toliko želje po branju, razmišljanju, po razumevanju

            Prvič v življenju sem se počutila srečno, ne zaradi fizične sile, notranje moči, materialne dobrine, ampak zaradi tega, ker sem bila zadovoljna, in lahko bi rekla, spokorjena s seboj.

            Točno vem kaj hočem, končno tudi točno vem, kdo sem, tudi to, da še kako sem, in še kako močno vem, da končno tudi jaz živim. Živela sem vseh teh 42 let, pa sem morala doživeti 14 dni posta, da sem se zbudila iz bolnega sna na novo pot; upam, da bo dolga in uspešna.


            Med dolgotrajnim postenjem (nad 10 dni) vstopi človek v posebno duševno stanje povečane pozornosti in budnosti – bolj jasno zaznava impulze svojega notranjega in zunanjega sveta, manj ga moti realnost s svojim hrupom, ostreje razloči bistveno od nebistvenega in začuti stik s svojim notranjim Bitjem, voljo in pomenom življenja. Čustvena in estetska odzivnost se poglobi. Odmakne se od naglice in hrupa in se kontemplativno usmeri v razmišljanje o naravi in višjih ciljih. Začuti globoko spoštovanje do prečudovitega stvarstva narave in sebe kot dela tega stvarstva. Nove misli in ideje prihajajo v njegov mentalni svet z lahkoto in spontano, um jih obdeluje s posebno lahkoto. Kot bi stopil iz megle na sonce!


Manja S. : Bila sem presenečena nad zaznavanjem okolja, narave, ljudi. Vse je bilo zanimivo, drugačno, značilno po svoji barvi, okusu ali vonju, temperamentu. Z izostrenimi čuti in s strpnostjo sem opazovala obdajajoče življenje, ki sem ga doživljala, kot vožnjo na stari lokomotivi, na katero sedeš in te varno pripelje do cilja. Počasi, tako da lahko opazuješ svet okoli sebe, ne da bi zbežal mimo tebe.


Ida R. : Najbolj sem opazila to, da sem začela razlikovati bistveno od nebistvenega, pomembno od nepomembnega. Včasih mi gre kar na smeh, ko kar vidim skozi ljudi, kako hočejo ustvariti vtis, videz, kar sem tudi sama počela. Med postom sem pa nekako začela vzpostavljati svoje jedro, stati kot jambor, saj me je prej kar premetavalo kot jajčno lupino. Doživljala sem prvič občutek, da je vse odvisno od mene, da nisem več odvisna od drugih ljudi, mame, šefov, okolice, tašče, moških, ki me vznemirjajo. Ne, jaz sem, tukaj sem, in ne boste me suvali sem in tja, kakor vam paše. Tega prej nisem bila zmožna, saj sem skušala vsem ugoditi, biti ljubljena, pa ne zato, ker bi sama ljubila, ampak da bi me kdo "vzpostavil", ker me sicer ni bilo nikjer.


    Duhovne spremembe


Ugotovila sem, da je pomembno, da je človek že v začetku postenja naravnan v duhovno očiščenje in rast. Duhovno rast mora čutiti kot svojo potrebo in postenje kot sredstvo, ki vodi k njej. Vsakodnevnim užitkom ob jedi ali tolaženju s hrano se mora zavestno odpovedati, mora jih žrtvovati z namenom, da bo duhovno rasel. Tako povzroči legitimno trpljenje, ki je podlaga za osebno rast. V tem procesu se človek zavestno podredi nekemu višjemu smislu bivanja, čuti do njega privlačnost in ljubezen, in prek tega povezanost in enost z vsem živim.


      Povprečen človek današnjega dne živi v svojem malem svetu, polnem umetno vzbujenih nepravih potreb, s katerimi zapolnjuje občutek praznine v sebi. Praznine, ki izhaja iz tega, da se ne čuti v stiku z ljubeznijo, ki je vir njegovega življenja. To je ljubezen, kot jo čuti novorojen otrok do svoje matere, ki popolnoma zadovoljuje vse njegove potrebe. Ko se loči od matere, ni nikoli več možno, da bi en sam človek na enako absoluten način zadovoljil vse naše potrebe. Vse življenje si želimo premostiti ta prepad, pa smo zmeraj znova razočarani.


      Ker ne moremo zadovoljiti te velike potrebe po ljubezni v sebi, si slepimo čute z zadovoljevanjem neštetih manjših, pravih in navideznih potreb: šele izredne okoliščine, kot so vojna, naravne katastrofe in življenjske krize, v katerih se soočimo s strahom za preživetje, nas ozavestijo, da uvidimo, kako malo  v resnici potrebujemo in kako veliko grabimo. Zavemo se, da bi se lahko odrekli stvarem, ki si brez njih zdaj življenja niti predstavljati ne moremo, da pa nekje na svetu umirajo ljudje, ker nimajo zagotovljenega niti najbolj potrebnega za preživetje. Kako smo lahko zadovoljni sami s seboj in svojo duhovno rastjo, če niti ne poskusimo od svojega izobilja nuditi nekaj sočloveku, ki zaradi pomanjkanja umira?

      "Saj to ni moja odgovornost", boste rekli. In ravno v tem je napaka. Kdor more kaj storiti, pa tega ne naredi, je odgovoren. Ljubezen in duhovnost, ki si ju tako želimo zase, pomenita ravno to, občutimo skrb in odgovornost do slehernega bitja, o katerem se zavemo, da trpi. Višja stopnja zavesti, ljubezen, po kateri hrepenimo, je v svojem  bistvu globok in vseobsegajoč občutek duhovne povezanosti in ljubezni do vsega, kar je! Ljubiti sebe je včasih težko, ljubiti drugega izhaja iz tega, toda ljubiti vse ljudi je cilj, h kateremu stremi duhovna rast.


    Sklep


Postenje je marsikateremu izmed nas odprlo uvid v to, kako malo pravzaprav potrebujemo za preživetje. Če potrebujemo tako malo in se celo življenje pravzaprav borimo proti boleznim izobilja, pomeni, da večino svojega truda in energije vlagamo v doseganje nekoristnih simbolov izobilja in vsega preobjedeni dražimo svoje otopele čute z vedno bolj umetelnimi jedmi in drugimi dražljaji, medtem ko pol sveta zaradi pomanjkanja hrane umira. Majhen premik v tem uvidu, ki se pogosto spontano zgodi med postenjem, je opredelitev, da ne bomo več jedli mesa, saj se ne moremo kar ograditi dejstva, da je neko živo bitje zaradi našega užitka izgubilo življenje. Človek, ki začuti v sebi globoko povezanost z vsem živim, empatijo do živih bitij okoli sebe, s katerimi deli svojo usodo, ne more odvrniti od sebe odgovornosti za to, da bo zdaj neko živo bitje ubil in pojedel. Posebno še, če to ni nujno za njegovo preživetje, ampak v bistvu služi bolj za umetno vzdraženje njegovih presitih čutov. Razpadni produkti presnove živalskih beljakovin nas umažejo telesno, trpljenje, ki ga zavestno povzročimo drugim živim bitjem, da zadostimo svojim užitkom, pa nas  - naj priznamo ali ne – umaže moralno in duhovno. Ko se enkrat tega dejstva zavedaš kot moralnega problema, se moraš do tega opredeliti: čistost ali kompromis. Mali moralni kompromisi pa nas dostikrat odvrnejo od poti duhovne rasti, ki zahteva brezkompromisno opredeljenost za dobro.

            

OZIRAJTE SE NAVZGOR, NE NAVZDOL

Dr. Janez Rugelj


Večina ljudi, ki životari in zapravlja dragoceni čas, se tolaži z dejstvom, da je okoli njih veliko ljudi, ki si še manj prizadevajo za lepše življenje in še slabše živijo. Človek, ki želi napredovati, pa se mora ozirati navzgor po ljudeh, ki so vsestransko dejavni, tudi v skrajno težavnih razmerah in visoki starosti. Tako poznamo agilne planince, telovadce, tekače itd. pri 70-ih, celo pri 80-ih letih. Poznamo ljudi, ki se na stara leta vpišejo na fakulteto in uspešno študirajo.







NAROČNINA NA REVIJO:
Preporod – V sožitju z Naravo


    

    

Učinkovito terapevtsko postenje (T.P.) mora trajati vsaj tri tedne. Ponavljati ga je treba vsaj enkrat na leto. S T.P.  človek sam sebe prisili, da vsaj enkrat na leto "pride k pameti", ko se odloči, da bo med in po T.P. živel bolj modro. Zelo važno je, da se med T.P. ne počiva, pač pa da se izpostavlja skrajnim telesnim (za te se mora pripraviti že prej) in intelektualnim naporom. Zelo mora paziti, da se med T.P. redno klistira in da ob običajnem dnevnem programu spije najmanj 3 l tekočine na dan.