INTERVJUJI IN ČLANKI


    

    

MNENJA


    

    

Katalog



    

    

LITERATURA


    

    

GALERIJA


    

    




    

    

VIDEO


    

    





    

    

POVEZAVE


    

    

Dr. Neal Barnard
Physicians Committee
for Responsible Medicine
http://www.pcrm.org/health

Dr. Joel Fuhrman
https://www.drfuhrman.com/

Dr. Michael Klapper
Nutrition –Based Medicine
https://doctorklaper.com/

Dr. Dean Ornish
Lifestyle Medicine
http://deanornish.com/

Klinika za postenje
dr. Otto Buchinger
http://buchinger.de/

dr. Keki R. Sidhwa - Popolnost naravnega življenja
http://drsidhwa.com/

Klinika za postenje
dr. Alec Burton
http://www.alecburton.com/
http://www.arcadiahealthcentre.com.au/

Vadba rekreativnega teka in triatlona - Celje
http://www.srk-celje.si/

Vadba rekreativnega teka v Ljubljani
http://www.tekaskitrener.si/

Domača hrana iz slovenskih kmetij
http://www.kupujmodomace.si/kupdom/




    

    

MODROSTI


    

    

AUDIO


    

    

Foto album




    

    


INTERVJUJI
ČLANKI
IN


    

    


2
0
1
8


    

    

1
9
9
2


    

    

NAROČNINA NA REVIJO:
Preporod – V sožitju z Naravo


    

    


ZDRAVLJENJE S POSTOM
Piše: Mojca Blažej Cirej



Vse več ljudi je že izkusilo desetdnevni skupinski post, ki ga vodi Marjan Videnšek. Med njimi so tudi zelo izobraženi  -  univerzitetni profesorji, znanstveniki, doktorji znanosti in celo zdravniki, ki jih tam niti ne bi pričakovali, pa tudi številne znane osebnosti slovenskega javnega življenja - igralci, pevci, novinarji, pisatelji in politiki. Če ni zdravja, je čisto vseeno, ali si profesor ali gospodinja. V bolniški postelji je vsak samo še revež. Zbrali smo nekaj pričevanj tistih, ki so se bolezni uprli s postom.

Milan Stepišnik iz Medvod je 78-letni upokojeni inženir. Kot številnim fantom v zrelih letih je tudi njemu ponagajala prostata. "Nobenih bolečin nisem čutil, samo zelo me je zeblo. V trebuhu me je mrazilo. Odkrili so mi raka na prostati. Na urološko-onkološkem konziliju so mi povedali, kakšne možnosti imam: operacijo, hormonsko terapijo, obsevanje in kemoterapijo. Zraven so mi povsem korektno povedali tudi za vse možne stranske učinke. Meni pa so misli ves čas uhajale k postu. Vedel sem, da si je en moj sošolec pred leti takega raka pozdravil s postom in sem ga poklical."








Sonja Pekolj Poglajen iz Novega mesta je pred dvema letoma, ko je bila stara 25 let, dobila Chronovo bolezen, avtoimuno Sonja Pekolj Poglajen iz Novega mesta je pred dvema letoma, ko je bila stara 25 let, dobila Chronovo bolezen, avtoimuno kronično vnetno črevesno bolezen. Pravijo, da je neozdravljiva. Začelo se je s hudimi bolečinami v trebuhu, napihnjenostjo in slabim počutjem, nadaljevalo s sluzjo in krvjo v blatu. "Po vseh mogočih preiskavah - od UZ do ginekoloških preiskav, gastroskopije, kolonoskopije in magnetne resonance - so mi le postavili diagnozo: Chronova bolezen in odkrili, da imam na prehodu iz tankega v debelo črevo 10 centimetrov dolgo zožitev. Sledilo je, da sem na dan morala pojesti kar nekaj tablet. Med njihovimi stranskimi učinki je tudi večje tveganje za pojav tumorja in raka. Nisem se mogla sprijazniti, da bi me Chronova nekega dne pripeljala do bolniške postelje z odrezanim delom črevesja. Tako sem dobila še pomirjevala. Za skupinsko postenje sem slišala od moževe prijateljice, ki je bila z njim zelo zadovoljna. Zgubiti nisem imela kaj. Moj zdravnik je temu odločno nasprotoval in tudi sama sem bila skeptična, ker si nikakor nisem mogla predstavljati, kako bom jaz deset dni preživela brez hrane  (se smeje). Ko sem odhajala na Bled, sem možu rekla: "Le glej, da boš imel ves čas prižgan telefon. Če bom preveč lačna, te bom poklicala, da mi boš pripeljal za jest ali pa boš prišel pome."To pa hvala bogu ni bilo potrebno, ker sem se že tretji dan počutila super, po dolgem času brez bolečin. Kako dober občutek je to! Vsako jutro sem se klistirala, začela sem telovaditi, ko smo šli hodit, sem šla zelo počasi, zadnja v koloni. Doma posta nisem več nadaljevala, sem pa pila sveže stisnjene sadne sokove in pasirane zelenjavne juhe in jedla prekuhano in svežo zelenjavo in sadje. To je bil zame šok, saj izhajam iz kmečke družine. Bolj je mastno, bolj je dobro. Prej sem bila velik jedec močnatega, cvrtja, da o sladkarijah niti ne govorim. Po slabih treh mesecih pa so se ponovno pojavile težave. Postala sem izredno utrujena, mučili sta me vrtoglavica in omedlevica. Lasje so mi začeli množično izpadati in izbočile so se mi vratne bezgavke. Panika! Opravili smo ponovne preiskave. Kolonoskopija pa ni pokazala ničesar, pokazala je le lepo in zdravo črevo! Prekiniti je bilo treba le vsa ta zdravila, ki jih telo ni več potrebovalo! In ker jih ni potrebovalo, je odreagiralo na takšen način. Veselje je bilo nepopisno. Zdravnik se je opravičil za napačno postavljeno diagnozo, meni se pa je bilo v trenutku jasno, da sta k vsemu temu pripomogla post in sprememba življenjskega sloga. Shujšala sem 18 kilogramov - pa še kakšnega bo treba - in vpisala sem se v tekaški klub Mitje Krevsa. Letos sem ponovno uspešno opravila 10-dnevni post v Ribnem na Bledu. Saj včasih me zanese na kriva pota, ampak zdaj vem, kaj je treba, tako da si po Marjanovih nasvetih znam pomagati nazaj na pravo pot. Spremenil mi je življenje."



                                      Milan Stepišnik


Z njegovimi nasveti in Breussovo "biblijo" postenja se je na vrat na nos vrgel v 42-dnevni post. Deseti dan je bil naročen pri zdravniku in povedal mu je, česa se je lotil. "In me je možakar globoko pogledal v oči in rekel: "Vi se kar postite. Post je zelo koristna zadeva." Bil je prava bela vrana med zdravniki. Žal je že umrl. Šest tednov je bilo zame kar težkih, ampak nikoli pa mi ni bilo tako težko, da bi si rekel, da pa ne morem več. Shujšal sem 13 kil in redno sem se klistiral. Deset kilogramov sem  potem sčasoma spet dobil nazaj. Škoda, da takrat nisem vedel za skupinsko postenje, bilo bi mi veliko lažje. In rezultat? Preiskave so pokazale, da se je prostata skrčila za tretjino, PSA tudi in da bolezen miruje. Zdravnik kar ni mogel verjeti, da sta voda in kri idealni, da po šestih tednih, ko nisem nič jedel, samo pil, nobene vrednosti ne odstopajo. Delovanje posta je čudežno, vendar je tudi logično. Veste, če ni drugega vnosa energije, začne telo uporabljati notranje rezerve. In rakave celice imajo v sebi nekajkrat več beljakovin kot navadne, zato telo useka po teh in jih pač pokuri. Večina ljudi     se posta čisto po nepotrebnem boji. Post ni stradanje, ni Dachau. Po nekaj dneh boste presenečeni, ker ne boste več čutili lakote. Večina jih po skupinskem postu potem nadaljuje še doma. Še 20, 30 dni. Saj gre."







Sonja Pekolj Poglajen                 Foto: Andrej Šimac



Manca Košir je bila na rednem postu že petkrat, potem pa ga je doma še nadaljevala. Enkrat 21 dni, drugič 20 dni. Posebnih zdravstvenih težav ni imela, prisega pa na Videnškovo metodo zdravega načina življenja. "Ta je pa res prava. Ne pretirava, ne sili človeka v radikalne spremembe življenja, ampak ga spodbuja, da sam prepozna, kaj je dobro za njegovo telo. Marjan govori jezik mojega telesa in duše. Zanj sem izvedela, ko sem v Nedelu prebrala intervju z Mileno Štular, ki je povedala, kako imenitno sta se imela z možem na tem postenju. Poklicala sem jo, če me naslednjič vzame s seboj in me je res vzela. In od takrat naprej sem dopust na morju zamenjala za postenje v hribih. Morje je itak prevroče za moj emšo."





Dr. Manca Košir


Darinka Strmole iz Trebnjega je zdravnica. Pred leti sta bila z možem na skupinskem postenju in to jima je življenje obrnilo na glavo. Kljub temu sta prepričana, da je bil to najlepši dopust, kar sta jih imela. Do tedaj je bila 25 let šolska zdravnica, zdaj pa je terapevtka za bioresonanco. "Imam kar veliko družino, štiri zdaj že skoraj odrasle otroke. Bila sem zdravnica na liniji, spoštovala sem doktrino. Potem pa v letih dela zdravnik spozna, da se veliko doktrin in navodil kar nenadoma spremeni. In tisto, kar je bilo pred tremi leti najbolj pomembno, je danes ugotovljeno, da škoduje zdravju. In zdravniku ob tem ni lahko. Ampak še vedno sem spoštovala avtoritete in navodila, tako kot je pač bilo treba delati. Me je pa lastna izkušnja z alergijo mojih otrok pripeljala do širšega razmišljanja. Iskala sem, kaj je narobe. Vse sem delala tako, kot je bilo treba. Jedli smo vsak dan meso, pili smo dovolj mleka, jedli smo tudi zelenjavo. Če sem skuhala rižoto, smo porabili recimo tudi dva korenčka in pest graha. Ampak zdravje se je slabšalo. Vsak dan je bilo treba več zdravil in jaz sem bila obupana, zakaj se stvari ne obračajo v tako smer, kot pravi stroka. Tudi z možem sva imela težave, precej kilogramov preveč. Ko sem mu rekla, da bi mogoče šla na post, pa je odgovoril, da on pa že ne bo plačal, da ne bo jedel. Potem ga je pa po eni obilni večerji tako zvil želodec ali celo trebušna slinavka, da naju je naslednji dan prijavil k Marjanu na post. Šla sva za ene prvomajske praznike. Po treh dneh sem ugotovila, da če hodim v dolino ali v hrib, me kolena sploh ne bolijo več. In to je bilo zame eno tako spoznanje, da moram začeti verjeti tudi sebi. Po tistem so se pri meni začeli dogajati tektonski premiki. Pri študiju družinske psihoterapije sem spoznala, da ni nujno res, kar nekdo reče, ampak da je lahko možnih več rešitev oziroma več resnic. In da se moram jaz dokopati do tiste, ki bo meni pomenila resnico. Po postu smo doma spremenili prehrano, šla sem tudi k Sanji Lončar na delavnico priprave dobre zdrave hrane. Moja osebnostna in poklicna pot je zahtevala, da razširim svoj način delovanja. Zdaj delam kot terapevtka z bioresonanco, ker alternativne metode v naši Sloveniji še niso sprejete, da bi jih lahko kombinirala z uradno medicino.   In tako, ko lahko eno uro delam z bolniki in se z njimi pogovarjam in včasih še psihoterapevtsko svetujem, me to življenjsko izpolnjuje. Mislim, da delam prav. Tudi uspehi in povratne informacije bolnikov mi to potrjujejo. Zadnji dve leti študiram tudi ajurvedo. Zelo si pa želim, da bi čim prej bilo možno kombinirati vse te metode in da bi vsak zdravnik smel bolniku svetovati vse na temo zdravljenja, kar ve, da mu bo pomagalo. Žal pa je danes tako, da v uradni medicini v ambulanti nekega zdravstvenega doma ne smeš svetovati, ne da bi ti kdo očital, da se greš šarlatanstvo." Darinki Strmole, dr. med., so skupinsko postenje, pogovori z Marjanom Videnškom in lastna izkušnja popolnoma spremenili življenje.

Marjana smo vprašali, zakaj bi se človek sploh mučil in postil, ko pa imamo za večino bolezni vendar zdravila. "To, da obstajajo zdravila, da obstaja nekaj zunaj nas, kar nas lahko ozdravi, to je strašen mit (lahko rečem nesporazum?), ki ga je treba čim prej odpraviti. Grešno je, da verjamemo, da zdravila sploh obstajajo. Mi moramo spremeniti način življenja in to deluje v vseh teh primerih. Zdravljenje je izključno biološki proces, ki ga telo samo izvaja. Veliko večina rakov, okrog 80 odstotkov, se pojavi po naključju, vzroka za njihov nastanek pa ne poznamo. To je prvi stavek na spletni strani Onkološkega inštituta. Dokler se sprenevedamo, da vzroka ne vidimo, ne bomo našli optimalne rešitve. Tragedija je, da moramo danes znanstveno dokazovati, da ima narava prav. Poglejte, dokler se bomo sprenevedali, ne bo rešitve. Psoriazo ima v Sloveniji okoli 35 tisoč ljudi. Vzrok revmatoidnega artritisa ni znan, vzroki za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 še niso dokončno razjasnjeni, vzroka za migreno ne poznamo in za visok krvni tlak ga ni mogoče najti. Sladkornim bolnikom tipa 2 na skupinskih postenjih po dveh, treh dneh pri veliki večini začne sladkor padati, nekateri ga imajo že po par dneh normalnega. Ne vsi, velika večina pa. Isto je s krvnim tlakom. Neverjetno je, kako hitro organizem zazna drugačne okoliščine in išče možnost, da bi vzpostavil ravnotežje. Za to gre. Ne gre za čudežno postenje. Spremenite samo način življenja in samo se bo dogajalo. Ko pokažeš enkrat prave vzroke, se pokažejo logične rešitve.
Veste, ni potrebno, da greste na skupinsko postenje. To so stvari, ki jih lahko vsak sam počne. Post lahko začnemo danes. Knjig o tem je en meter, pričevalcev po Sloveniji pa kolikor hočete. Najbolj zgovorne so izkušnje iz prve roke."







Dr. Darinka Strmole                 Foto: Andrej Šimac



Đurđica Jelaš, 48 let, je iz Samoborskega Strmeca na Hrvaškem. Tja je z družino prišla iz Sarajeva, kjer sta se rodila njena otroka in tudi njen mož je Sarajevčan. Preživeli so veliko hudega. "Zaradi posledic vojne in težkega socialnega stanja sta mi začela odpovedovati telo in duša. Kot da razpadam. Bolečinam v želodcu so sledili krči, gastritis, ginekološke težave in operacije, vnetja eno za drugim, jemanje antibiotikov. Mučili so me glavoboli, hemoroidi, holesterol in inkontinenca. Veliko mojih sorodnikov je zaradi težkih bolezni umrlo še mladih. Oče zaradi levkemije pri 31., stric tudi zaradi levkemije pri 36. letih, drugi stric pa zaradi raka želodca pri 51. letih. Zdelo se mi je, da to grozi tudi meni in da me bo odtrgalo od otrok. Skrbelo me je, kako bodo brez mene. Zdravila mi sploh niso pomagala, zdelo se mi je celo, da stanje še poslabšujejo. Posta me je bilo grozno strah, po nekaj dneh pa se je ta spremenil v navdušenje. Post je presekal gordijski vozel silnih problemov. Bolečine so popustile, tlak je upadel, veliko bolje sem se počutila, hemoroidov ni bilo več, upadel je holesterol in nehali so glavoboli. Najbolj pa sem bila vesela, da se je po izgubi petih kilogramov inkontinenca močno zmanjšala in pozneje tudi čisto izginila. Občutek sem imela, da sem odkrila skrivnost življenja. Rekla sem si: to želim početi do konca življenja. Ko sem se vrnila s posta, je bil moj mož navdušen: 'Moja žena je zdaj lepša, pa ne samo to, ona je spet vesela. Ampak kar je najpomembnejše - malo me stane.' Zdaj že šest let ne jemljem več nobenih zdravil. Naučila sem se, da se je občasno pač treba postiti, jesti čim več surove hrane in se vsak dan vsaj eno uro sprehajati. Ne gledam več televizije. Ko je dnevnik, grem na sprehod." Đurđica Jelaš je ustanovila društvo Zeleni val, ki na Hrvaškem razširja Marjanov zdravi način življenja.

Đurđica: "Ne morem, da ne bi o vsem tem vsem pripovedovala. Tako kot pravi stara modrost: resnica je kot voda, vedno si utre pot."









Djurdjica Jelaš, Hrvaška                 Foto: Andrej Šimac