INTERVJUJI IN ČLANKI


    

    

MNENJA


    

    

Katalog



    

    

LITERATURA


    

    

GALERIJA


    

    




    

    

VIDEO


    

    





    

    

POVEZAVE


    

    

Dr. Neal Barnard
Physicians Committee
for Responsible Medicine
http://www.pcrm.org/health

Dr. Joel Fuhrman
https://www.drfuhrman.com/

Dr. Michael Klapper
Nutrition –Based Medicine
https://doctorklaper.com/

Dr. Dean Ornish
Lifestyle Medicine
http://deanornish.com/

Klinika za postenje
dr. Otto Buchinger
http://buchinger.de/

dr. Keki R. Sidhwa - Popolnost naravnega življenja
http://drsidhwa.com/

Klinika za postenje
dr. Alec Burton
http://www.alecburton.com/
http://www.arcadiahealthcentre.com.au/

Vadba rekreativnega teka in triatlona - Celje
http://www.srk-celje.si/

Vadba rekreativnega teka v Ljubljani
http://www.tekaskitrener.si/

Domača hrana iz slovenskih kmetij
http://www.kupujmodomace.si/kupdom/




    

    

MODROSTI


    

    

AUDIO


    

    

Foto album




    

    


2
0
1
8


    

    

1
9
9
2


    

    

Dr. Manca Košir 

ZAKAJ SE POSTIM? DA LAHKO POLETIM!













    

    
              Odgovor je preprost, kot je preprosto vse zares preizkušeno, domišljeno in modro: prihajamo, ker se zavedamo dobrobiti postenja. Mi se postimo samo od trde hrane, sicer pa redno uživamo po tri obroke precejenih zelenjavnih juh in sadnih sokov, vmes pijemo zeliščni čaj z limono in če kdo res ne more zdržati brez dodatne energije, lahko da v čaj še kakšno žličko medu. A ne postimo se samo od trde hrane, temveč se od vsega tistega, kar kopiči v naše telo strupe, v um zmedo in v naše duše tesnobo. Predvsem se potemtakem postimo od smrtnega sovražnika STRESA. Nikamor ne hitimo, nič in nihče nas ne priganja. Ker smo v skupini, se drug od drugega nalezemo zaupanja v to, da bomo post uspešno opravili, in če je kdo na začetku kak dan lačen ali ima rahel glavobol, oboje prežene skupinska dobra volja in optimizem; prijazna svetloba naših src, ki mežikajo v vsak nov dan bolj žareče, da so naši objemi vse toplejši in duše vse bolj srečne. V posledici kajpada tudi telo, ki se začne spreminjati v to, kar naj bi itak bilo, pa zaradi napačnega -- naglega in hrupnega, s strahovi in skrbmi obremenjenega življenja ne zmore biti: sveto, negovano in ljubljeno bivališče ljudi, ki radostno bivamo.

                Morda je še bolj kot zdrava prehrana pomembno gibanje, se mi zazdi letos še močneje kot prejšnja leta. Zato še z večjim navdušenjem zjutraj telovadim. Marjan nam demonstrira vaje, ki razgibajo vse sklepe, nategnejo mišice in dobo prezračijo pljuča. Jutranja telovadba se godi na čarobnem travniku, po katerem z nami poplesavajo še metulji in čebele, mravlje in muhe, vsi v skupni melodiji očaranosti nad življenjem.

                Potem jo mahnemo v gozd, med smreke in bukve, da nos zatrepeta od uživanja v vonju cvetočih ciklam, hodimo zlagoma po ravnini in strmih bregovih, se pogovarjamo in veliko smejimo. Zanimivo je, kako se oblikujejo pogovarjalni pari tam v gozdu ali pa za mizo v jedilnici. Vedno se najdemo pravi skupaj. Taki, ki si imamo kaj zaupati, povprašati za nasvet drug drugega, poslušati pretresljivo življenjsko zgodbo o kruti bolezni, ki je bila premagana tudi s pomočjo posta, ali pa trpečih odnosih, ki jih zdaj uziramo v veliko jasnejši luči. Post namreč zjasni duha in odpre se nam drugačen pogled na življenje in nas sredi njega. Ker živimo tako preprosto in urejeno – ob 8. uri telovadba, ob 9. zajtrk, pohod v hribe, ob 13. uri kosilo, potem počitek in popoldne ali joga ali kolesarjenje ali plavanje v toplem blejskem jezeru ali še en skok v hribe ali tek pa še kaj si izmislimo, samo da se telo giblje, giblje, ob 18. uri večerja, potem zanimiva predavanja in pogovori, ob 22. uri pa že počivamo v razkošju hotelskih postelj – znamo ceniti disciplino in red in ugotavljamo, da če bi obojega več vnesli v vsakdanje življenje, bi ogromno spremenili. Na bolje, kajpada. Tudi marsikatera bolezen nas ne bi obiskala, ker bi ugotovila, da nima nobenega smisla naseliti naše gibčno in zdravo telo ter zadovoljno dušo. Bi šla raje k sosedu, ki se nezdravo hrani, presedi veliko časa pred televizijo, v službi opravlja delo, ki ga ne mara in živi z ljudmi, za katere mu ni mar (in zato tudi njim ne zanj).

                Letos je odšla z menoj na postenje najstarejša, sedemnajstletna vnukinja Taja, ki se je odlično držala. Dekle še raste, pa je kljub temu zdržala pet dni brez dodatkov, potem pa si je privoščila banano in en kivi, ker je telo reklo, da bi rado zaužilo kaj bolj konkretnega. »Kar daj,« sem jo spodbujala, kajti verjamem, da je naše telo najbolj pametno in če ga znamo poslušati, tudi najboljši vodič, kako živeti. Vedno nam pove, denimo, da nismo lačni in da bi bilo dobro nehati s prenažiranjem, a kaj, ko je tako luštno crkljati se s hrano … Reče nam, da zvečer pred spanjem nikakor ni zdravo jesti, a kaj, ko nam je mnogim takrat obrok najslajši … Ukazuje nam, da naj se pretegnemo, naj gremo v naravo, naj se gibljemo, a kaj ko smo tako leni, da kar obležimo v postelji ali pred televizijskim sprejemnikom … Ponavlja nam, da premalo spimo in zahteva več počitka, a mi še kar naprej v divjem tempu nadaljujemo stresna opravila in mislimo tesnobne misli…  Dlje ko telesa ne poslušamo, manj ko ga ubogamo, več imamo možnosti za bolezen. Najprej nam telo pošilja nežne signale, kot bi ptica spustila pismo s  sporočilom o neskladju  v naše srce. Morda se samo (pre)večkrat prehladimo ali dobimo kakšno alergijo za začetek, a če pisma nismo prebrali, bodo simptomi vse hujši in hujši. Dokler ne bo le kljuvalo v srcu, temveč bobnelo in rohnelo: »Ne živiš prav, ne živiš v skladu sam s seboj! Prebudi se, ukrepaj, spremeni svoje nezdrave navade!«

                Na postenju z Marjanom znamo prebrati pisma, ki so nam bila že poslana in tista, ki prihajajo sproti. Zato tisti, ki so prišli s preveč mastne zaloge, shujšajo tudi po deset kilogramov, juhu, začeli so in doma bodo nadaljevali zdrav življenjski slog. Že delajo načrte, kaj bodo črtali v prehrani, s kakšnimi športi se bodo ukvarjali in predvsem, kdaj se bodo spet prišli postiti, da bodo utrdili nove zdrave vzorce. «Ah, če bi zmogli priti dvakrat na leto, bi bili na konju,« smo ugotavljali povratniki. Kajti pečat, ki nam ga vtisne v dušo in telo preporodovsko druženje, drži kakšnih šest mesecev, potem pa že popustimo in ponavljamo slabe reči …Ki jih potem, k sreči, na naslednjem postu definitivno odpravimo. Za nekaj časa spet, haha …

                Ko sem prišla domov, me je kar odneslo na Rožnik. Nisem hodila, temveč letela! Tako lahko se počutim, tako zračno in mirno kot jadralno letalo, s katerim je Lojze Peterle prevažal svoje goste na avgustovskem postenju. Jaz zdaj letim kar sama, tudi če sedim pred računalnikom in berem pošto ali kaj napišem, mi gre vse hitro in tekoče, kot bi tudi črke letele z mojo hvaležno dušo. Kuham še bolj slastne zelenjavne juhe kot sem jih doslej, vnuka, za katerega skrbim te dni, objemam še pogosteje in močneje … Predvsem pa vsako jutro objamem nov dan z zaupanjem v preprosto življenje, ki je milo lepo. Po postu se tega še bolj zavedam. Hvala, dragi Marjan, za to svetleče darilo, in čim prej na svidenje!

                www.mancakosir.com



Spet sem šla, letos že četrtič po vrsti, šla sem v Ribno pri Bledu na postenje z zavodom Preporod in karizmatičnim, zdaj že mojim prijateljem Marjanom Videnškom. Bilo nas je skoraj petdeset postečih se v avgustovski skupini, in med njimi dobra tretjina povratnikov. Takih, ki prihajamo vsako leto, nekateri tudi po dvakrat in pa še za kakšen vikend vmes. Kaj je tisto, kar nas tako privlači, zakaj nas je vsako leto več, da ostajajo desetine neuslišanih, ker ni dovolj prostora za vse zainteresirane, v čem je magična privlačnost Videnškovega postenja?


              

NAROČNINA NA REVIJO:
Preporod – V sožitju z Naravo


    

    

MNENJA