INTERVJUJI IN ČLANKI


    

    

MNENJA


    

    

Katalog



    

    

LITERATURA


    

    

GALERIJA


    

    




    

    

VIDEO


    

    





    

    

POVEZAVE


    

    



Klinika za postenje
dr. Otto Buchinger
http://buchinger.de/


dr. Keki R. Sidhwa - Popolnost naravnega življenja
http://drsidhwa.com/


Klinika za postenje
dr. Alec Burton
http://www.alecburton.com/
http://www.arcadiahealthcentre.com.au/


Vadba rekreativnega teka in triatlona - Celje
http://www.srk-celje.si/


Vadba rekreativnega teka v Ljubljani
http://www.tekaskitrener.si/


Domača hrana iz slovenskih kmetij
http://www.kupujmodomace.si/kupdom/




    

    

MODROSTI


    

    

AUDIO


    

    

Foto album




    

    


2
0
1
7


    

    

1
9
9
2


    

    

Vida Stržinar, dr. med.

ZNANA ONKOLOGINJA NA PREPORODOVEM POSTENJU


Skupinska postenja, ki jih že vrsto let organizira  Preporod, obiskujejo zelo raznoliki ljudje, tudi zdravstveni delavci. Letošnjega pomladanskega postenja na Jezerskem se je udeležila primarij, magistra Vida Stržinar, dr. med., specialistka ginekologinja, onkologinja, podpredsednica Zveze slovenskih društev za boj proti raku, vodja skupine za ginekološke malignome na Onkološkem inštitutu in vodja ambulantne dejavnosti na Onkološkem inštitutu.


Zakaj ste se odločili za postenje v okviru Zavoda Preporod?

V aprilu sem se na pobudo prijateljice udeležila pomladnega razstrupljevanja telesa na Jezerskem. Moram priznati, da sem šla tja največ iz radovednosti, kako to gre. Vzela sem to tudi kot izziv ali zmorem - neke vrste samo preskušanje lastne  volje. Poleg tega me je zanimalo, kako se telo odziva - lahko bi rekla eksperiment na sami sebi.


Uradna medicina je do postenja nekoliko skeptična, čeprav obstajajo tudi v Sloveniji primeri dobrih praks. Denimo Franc Heber, direktor ZD Dravograd, že desetletja vodi spomladanska skupinska postenja. Ste bili tudi vi skeptični in če ste še, nam morda zaupate zakaj? Kdaj je po vašem postenje primerno in v kakšnih primerih ne?


Kot onkologinja se pogosto srečujem s pacienti, ki se postijo po celih 42 dni po Breusovi metodi. Največkrat si predstavljajo, da rak ne dobi hrane, če ne jemo in zaradi tega enostavno crkne. Žal imajo rakave celice neverjetno sposobnost, da si pridobijo hrano, do konca izčrpajo telo in zato opažamo karcinomsko kaheksijo v zadnji fazi bolezni. Zato je takrat, ko je organizem izčrpan zaradi raka obratno - ne smemo se postiti, ampak s prehrano podpreti zdrave celice telesa, da imajo energijo za borbo proti raku. Pri bolnikih z napredovalim rakom po postenju opažamo nagel propad in smrt.

Drugo je, če se postijo ljudje, pri katerih je rak na začetku in so sicer zdravi, v odlični kondiciji. Takrat morda post pomaga. Vendar ta nima učinka zaradi stradanja rakavih celic, ampak zaradi učinka na imunski sistem, ki je edino orožje, ki lahko premaga raka. Dogajanje v telesu si lahko preprosto predstavljamo kot spopad dveh vojsk : Na eni strani rakave celice, ki se nebrzdano delijo, na drugi strani pa celice telesne obrambe (imunske), ki rakave celice uničujejo. Če je naša obramba dovolj močna in če ni rakavih celic preveč, smo zmagali. In post naj bi pomagal na ta način, da se imunske celice ne ukvarjajo z vneseno hrano in se zato v celem lahko posvetijo borbi z rakom. Vendar se nikakor ne smemo zanašati samo na svojo obrambo. Vsaki vojski pomaga pomoč od zunaj. To je v našem primeru medicina, ki s kirurgijo, kemoterapijo, obsevanjem pomaga, da bolnik ozdravi.

Kako ste doživeli post? Ste občutili kakšne spremembe na fizičnem telesu, na čustvenem, duhovnem področju?


Skupina je bila kar velika, ljudje z vseh vetrov, celo iz tujine; zdravi na preskušanju in ljudje z zdravstvenimi problemi, ki so izvedeli za uspehe Videnškove kure. Imeli smo več ljudi, ki so bili na postenju že nekajkrat in se znova in znova vračajo. Že prvi dan smo se "ujeli", v nekaj dneh postali prava družina, prijatelji. Najbolj nas je presenečalo dejstvo, da nihče od nas ni čutil lakote niti utrujenosti. Debeluščki smo se veselili tehtanja, saj je tehtnica pridno kazala navzdol in krvni tlak se je večini lepo znižal. Nihče v skupini ni imel zdravstvenih problemov. Pravzaprav sem imela težave samo jaz in sicer zato, ker se mi je po petih dneh zagabila zelenjavna juha in sok. Štiri dni sem nato pila samo čisto vodo - v bistvu sem se šla pravo stradanje in rezultat je bil hipoglikemija in sem skoraj kolabirala. Tudi to je bila zame dobrodošla izkušnja, da zdaj vsaj vem, kako to zgleda. Problem smo seveda v hipu rešili z vnosom sladkorja.

Kako torej gledam na postenje. Preprosto tako kot na življenje. Vse stvari počnimo zmerno, nobeno pretiravanje in prisila ni dobra. Zato sem bila tudi prijetno presenečena, kakšen recept ima g. Videnšek :  sadni in zelenjavni sokovi, sveže stisnjeni, surovi trikrat na dan in odcedek skuhane zelenjave ob kosilu in večerji. Torej smo imeli dovolj sladkorja za delovanje mišic in možganov in dovolj vitaminov, mineralov in vlaknin. Zraven tega pa prijetna, zmerna telesna aktivnost, začenši z jutranjo telovadbo (razgibavanje celega telesa) in nato pohodi po naravi -  veliko gibanja na svežem zraku, vmes tudi počitek. Popoldanska ura joge je doprinesla k fizični in psihični sprostitvi. Vsak večer smo imeli predavanja, povezana s prehrano in postenjem ali pa pogovor o našem počutju in problemih.


Kakšen je sicer vaše mnenje o programu Zavoda Preporod in njihovi Šoli zdravega življenjskega sloga?

Kaj je v moje življenje prineslo druženje z g. Marjanom Videnškom? Spoznala sem človeka, prijatelja, ki s srcem, ljubeznijo do sočloveka sledi svojim spoznanjem, jih prenaša na ljudi izključno z namenom pomagati. Ni samozvani guru, niti zadrt zaverovanec vase, še najmanj dobičkar. Svojo metodo postenja je razvil po mnogih letih, ko je obiskal in preskusil  številne centre po vsem svetu, navezal stike s teoretiki, prebral številne knjige in se na koncu odločil po izkušnjah, osvojenem znanju in zdravi kmečki pameti. Vsekakor se strinjam z njim, da njegov način ni postenje v strogem smislu ampak razstrupljanje telesa, aktivacija imunskega sistema in uravnoteženje funkcij.

Popolnoma se strinjam z njim, da je uživanje surove hrane tisto, kar nudi največ. Zlasti o vitaminih vemo, da se večina njih uniči s termično obdelavo. Vemo tudi,da je težko, ne pa nemogoče samo s surovo hrano zadostiti vsem potrebam. Vemo, da smo species homo sapiens vsejedi sesalec, torej jemo meso. Potreba po beljakovinah je velika v času rasti, nato pa v odrasli dobi majhna. Torej bi lahko bili rastlinojedi, vendar je še drug problem. Ljudje smo razvajena socialna bitja, ki smo razvili v tisočletjih kulinariko do vrhunske umetnosti in nam hrana ne predstavlja zgolj vir življenja, ampak tudi velik vir užitkov in zadovoljstva. In tu, vidite, je moj problem. Uživam v hrani, rada imam meso in sem razvajena. Priznam da sem farizej: če bi morala sama ubiti kakšno žival, bi bila zagotovo vegetarijanka. Tako pa sanjam o »pohanih piškah«, če nekaj časa mesno abstiniram.


Boste morda kakšne izkušnje s postenja lahko uporabili v vsakdanjem življenju?


Vsekakor bom še naprej vsejed. Potrudila pa se bom, da bom imela sadno-zelenjavne dneve, jedla takrat surovo, saj sem pri Marjanu nabavila super knjižice o kuhi brez štedilnika. Upam tudi, da bom bolj pridna in več časa preživela v gibanju v naravi. Pa še nekaj: Naš Marjan ima v načrtu ekološko kmetijo v osrčju gora, kamor bo povabil svoje gojence (to smo mi) in tam bomo malo kmetovali in se razstrupljali z zdravo (najbrž surovo) hrano, pili studenčnico, se malo knajpali in nekaj dni živeli kot srečna družina. Tega njegovega projekta se resnično veselim in mu želim, da ga čim prej uresniči.


Damjan Likar



Onkologinja Vida Stržinar, dr. med.








NAROČNINA NA REVIJO:
Preporod – V sožitju z Naravo


    

    

MNENJA