INTERVJUJI IN ČLANKI


    

    

MNENJA


    

    

Katalog



    

    

LITERATURA


    

    

GALERIJA


    

    




    

    

VIDEO


    

    





    

    

POVEZAVE


    

    

Dr. Neal Barnard
Physicians Committee
for Responsible Medicine
http://www.pcrm.org/health

Dr. Joel Fuhrman
https://www.drfuhrman.com/

Dr. Michael Klapper
Nutrition –Based Medicine
https://doctorklaper.com/

Dr. Dean Ornish
Lifestyle Medicine
http://deanornish.com/

Klinika za postenje
dr. Otto Buchinger
http://buchinger.de/

dr. Keki R. Sidhwa - Popolnost naravnega življenja
http://drsidhwa.com/

Klinika za postenje
dr. Alec Burton
http://www.alecburton.com/
http://www.arcadiahealthcentre.com.au/

Vadba rekreativnega teka in triatlona - Celje
http://www.srk-celje.si/

Vadba rekreativnega teka v Ljubljani
http://www.tekaskitrener.si/

Domača hrana iz slovenskih kmetij
http://www.kupujmodomace.si/kupdom/




    

    

MODROSTI


    

    

AUDIO


    

    

Foto album




    

    

Milan Stepišnik iz Medvod, 75: Ne ustrašite se posta. Post ni stradanje. Post ni Dachau!

Zdravnik me je vzpodbujal pri postenju

75 letni Milan Stepišnik iz Medvod je o zdravilnih učinkih posta slišal že pred več kot desetimi leti. Tedaj mu je prijatelj dal fotokopijo Breussove knjige o zdravljenju raka s postenjem, v nemščini. Malo jo je prelistal in jo odložil na nek kup papirja. Toda nikoli je ni pozabil. Ko je pred časom zbolel za rakom na prostati, jo je ponovno potegnil na plano in se odločil slediti napotkom iz nje. Po šestih tednih postenja je to zahrbtno bolezen premagal.

Kako ste izvedeli, da imate raka na prostati? Ali ste čutili bolečine pri izločanju urina?

Ne, nobenih bolečin pri uriniranju ni bil, pač pa me je zeblo v trebuhu, pri smučanju, kljub siceršnji dobri ogretosti. To mrazenje je bilo tako močno, da sem moral prenehati s smučanjem. Šel sem k zdravniku. Ta me je poslal na ultrazvok in od tu naprej, dokler mi niso našli raka na prostati.

Kakšna je bila vaša prva reakcija? Panika? Šok? Bom umrl?

Da, zame je bil to velik šok. Do takrat je bil moj »najhujši« poseg, pri zdravniku, čiščenje vnete lojnice. Panika? Zanimivo, niti ne. Razmišljal sem o operaciji, ki mi jo je svetoval urolog. Toda – ob tem so mi misli neprestano uhajale na Breussovo knjigo, v tistem kupu papirja in na postenje. Pa še eden od sošolcev si je raka pozdravil na ta način.

Zakaj menite, da ste dobili raka na prostati? Kaj so bili glavni vzroki?

Domnevam, da je bil vzrok stres. Dalj časa sem se ukvarjal  z zelo zapleteno in stresno zadevo. Mislil sem, da me ne bo prizadela, pa me je. Pred tem sem imel nekaj težav s povišanim pritiskom, pa s povišanim holesterolom in jemal sem predpisane tablete. Desna rama je bila že zelo slabo gibljiva. Pojavile so se notranje krčne žile v desni goleni. Rahla psoriaza v lasišču od mladosti dalje. Vse to, kljub temu, da sem živel dokaj zdravo; v mladih letih sem se intenzivno ukvarjal s športom.

Kaj so vam svetovali zdravniki?

Urolog, ki je postavil mojo diagnozo, bi me operiral. Vendar pa mi je svetoval posvetovanja. Šel sem torej na onkološko-urološki konzilij. Tu so mi, na kratko, predstavili postopke, ki so na razpolago: operacija, hormonska terapija, obsevanja, kemoterapija in mi zraven, povsem korektno, povedali za vse stranske učinke le-teh.  Kaj mi svetujejo? Nadaljnja posvetovanja, kar me je, seveda, zelo »razveselilo«.

Misli so mi pa še kar, vztrajno, uhajale na možnost posta in tako so mi terapije uradne medicine polagoma izginila iz glave. Moj naslednji »posvet« je bil klic sošolcu, z rakovo izkušnjo in ta mi je dal prve, praktične nasvete kako se postiti.  Breussovo knjigo o zdravljenju raka sem takoj potegnil iz tistega kupa,  jo tokrat, prebral »na dušek«  in se začel intenzivno pripravljati na post. Posveti z drugimi, ki so post že izvajali, pa nabava vseh potrebnih čajev, nazadnje še posvet pri Marjanu Videnšku, predsednika Zavoda Preporod. In sem začel svoj 6-tedenski post. Lahko bi rekel, da sem skočil vanj »na glavo« in to samo dva tedna po postavitvi diagnoze. Morda  prehitro. Več bi moral vedeti o njem. Toda – kuj železo, dokler je vroče in moje je bilo, da bolj ni moglo biti.

Kaj je bilo odločilno, da ste se odločili za postenje?

Tega preprosto ne vem. Toda, kot se danes spominjam, mi je »nekaj neprestano govorilo« da je post zame edina dobra stvar. Kasneje, ko sem si prebral nekaj knjig o človekovi informacijsko-energijski strukturi, sem začel to počasi bolje razumevati. Nematerialna struktura človeka vedno opozarja na prekrške, napake in grehe, ki jih dela. Najprej narahlo, potem pa vedno močneje in če ne reagiramo, je zadnje opozorilo izbruh bolezni, tudi skrajno resne. Upam si tudi reči, da me je moj netelesni jaz usmerjal v post. Rak pa je bil dovolj močno opozorilo, da sem ga »slišal«.

Kaj se je dogajalo z vašim telesom pri postenju? Počutje? So bolezenske težave začele izginjati?

Sam post zame ni bil prav enostaven. Takrat sem o njem vedel še zelo malo in delal sem ga sam. Med postom sem shujšal za 13 kg (in jih sčasoma dobil spet 10 nazaj). Zelo  mi je  padel pritisk – pod 100/ 65. Obenem pa se mi je povišal pulz – tja do 90 (prej je bil okoli 60). Zaradi tega sem imel vrtoglavico pri vstajanju. Redno sem se klistiral, česar pa Breuss, žal, ne omenja, a je zelo pomembno. Vendar težave nikoli niso bile tako hude, da bi si rekel, da ne morem več. Počutje je valovilo – od zmerno slabega do zmerno dobrega. Ko bi, takrat, začel s postom v skupini, bi mi bilo mnogo laže. Toda takrat skupinskih postenj še ni bilo (ali pa nisem vedel zanje). Skupina istomišljenikov je zlata vredna. Bi pa opozoril, da se vsako telo po svoje odziva na post. Pri meni tako, pri drugih drugače ali povsem drugače; pri nekaterih celo brez kake posebne reakcije.

Zakaj je postenje lahko tako učinkovit način pri premagovanju hudih bolezni? Kakšni procesi se takrat dogajajo v telesu, da bolezenski znaki izginejo?

Postenje je nekaj takega, kot velikonočno čiščenje hiše. Organizem se prečisti. »Pokurijo« se snovi, ki jih telo ne potrebuje za svoje delovanje, pa so se tekom časa, nakopičile v telesu. Vse te snovi so vzrok za naše bolezni, ki jih imenujemo »civilizacijske«. Med te, odvečne snovi, spadajo predvsem telesna maščoba, razne artritične obloge in tudi rakaste celice. Po okoli dveh tednih posta sem, presenečen, ugotovil, da je desna rama postala gibljiva, kot v mladosti. Psoriaza je izginila (a se kasneje vrnila, toda pol milejša)  in občasne bolečine v desni goleni tudi.

Kakšna je bila reakcija vašega zdravnika, ko je izvedel za vašo ozdravitev s postenjem?

V času, ko sem dobil diagnozo, je bil moj osebni zdravnik na dopustu. Vrnil se je šele, ko sem se postil že 10 dni. S svojo reakcijo, na moj post, me je pa presenetil: vi se kar postite, post je koristna stvar, je dejal (bil je star praktik in prava bela vrana med zdravniki, žal je že umrl).  Ko sva, že po postu, naredila vse preiskave krvi in vode, je bil sam izredno presenečen nad izidi. Krvna slika je bila idealna in voda tudi. PSA prostate je padel za 1/3 in volumen prostate za prav toliko.

Tudi urologa – diagnostika sem, po koncu posta, obvestil o moji odločitvi in o rezultatih posta.  Tudi njegov odgovor ni bil odklonilen: vemo, da obstajajo tudi alternativne metode – je, med drugim zapisal v svojem odgovoru.

Kako ste po postenju spremenili svoj življenjski slog? Ste kaj spremenili prehrano, ste se začeli več gibati…?

Prve spremembe so se začele že ob začetku posta. Opustil sem zdravila (za zniževanje pritiska, holesterola). Pil sem razne čaje in zeliščne sokove ter opoldne in zvečer pojedel oz. popil krožnik zelenjavne juhe (samo tekočino). Pred koncem posta sem našel dietetičarko, s katero sva naredila popostni jedilnik, za privajanje na »normalno« prehrano, v trajanju 6 tednov (to je eden od principov postenja – kolikor posta, toliko privajanja). Ko bi pa, po koncu »privajanja« na trdno hrano, lahko začel jesti vse, sem ugotovil, da mi ni nič več do mesa. Morda dvakrat sem še pojedel kos ribe, a mi ni prijala. Kasneje sem opustil še krompir, testenine, večinoma kruh, pa tako imenovane razhudnike (paradižnik, paprika...). Tako, da se sedaj prehranjujem vegetariansko ali celo vegansko. Ta prehrana mi popolnoma odgovarja. Občasno se postim po 10 dni; po malih »prehranskih prekrških« pa 1 dan. Tako, kot že pred tem postom, se veliko gibljem. Vsak dan, v letnem povprečju, prehodim 7-8km, z višinsko razliko 200-300 m. Razen tega zmerno planinarim. V aprilu 2009 sem se potepal 1 mesec po Nepalu in uspel priti čez 5.500 m visoko. Zjutraj telovadim 20-30 min. Ukvarjam se s tai-jijem. V stik sem prišel z bioterapevti in začel prebirati njihovo literaturo. Mislim, da sem se duševno precej umiril in me zlepa kaj ne vznemiri. Ne potrebujem nobenih zdravil več.

Ali menite, da lahko človek zboli tudi zaradi duševnih stisk in negativnih čustev kot so jeza, zamere, zavist, nevoščljivost, sovraštvo, podcenjevanje ljudi? Ali postenje pomaga človeku, da spozna in ozavesti tudi takšna negativna čustva ter jih potem lažje odpravi?

Mislim, da je izvor naših »civilizacijskih« težav in bolezni v človekovi nematerialni strukturi. Od tu se težave selijo v fizično telo in povzročajo bolezni. Fizična žarišča teh bolezni pa jemljemo kot vzrok zanje, čeprav gre za posledico. Zdravimo torej posledico, ki jo imamo za vzrok.  Vsa negativna  čustva, ki jih navajate, so pravi vzrok naših težav, bolezenskih stanj.  Torej, treba je poiskati in znati poiskati dejanski vzrok zdravstvenih težav in zdraviti tega, ne pa njegove posledice. Začnimo ločevati dejanski  vzrok od posledice.

Po mojih izkušnjah je mogoče, ta negativna čustva, začeti  odpravljati med  postenjem. Vendar se prej poučite o delovanju človeškega bitja, kot celote, ne samo fizičnega dela. Med postenjem boste začeli razumevati delovanje te, informativno-energijske strukture  vašega bitja in  njegove signale, ki vam jih daje. Ponavljam – vaše celostno telo vas opozarja na napake, ki jih delate – pa naj bodo to negativna čustva ali pa kaj drugega, tja do napačne prehrane. Že med postom sem  spoznal kolikokrat me je  prej kje kaj tiščalo, bolelo, sem bil prehlajen ipd. Jaz pa sem šel gladko preko tega. Mrazenje pri smučanju je, nazadnje, le bilo toliko močan dražljaj, da sem se »zbrihtal«.

Kaj bi svetovali ljudem s podobnimi zdravstvenimi problemi, kot ste jih imeli vi? Je postenje in celostna sprememba življenjskega sloga za vsakogar lahko rešitev?

Del odgovora je že v prejšnjem vprašanju: naučite se poslušati svoje celostno telo in resno upoštevati, kar vam dopoveduje. K temu pripomore sprememba življenskega sloga. Predvsem se začnite bolj zdravo prehranjevati. Postanite bolj fizično aktivni. Hoja (predvsem  po gozdu in, če je mogoče, še v breg) je, že od antike dalje, preizkušena metoda. Prepričajte se v škodljivost negativnih čustev. Da, verjamem, da je to zahtevna naloga. A v ustrezni literaturi je to kar dobro razloženo. Meni je kar uspelo in deluje.

Predvsem se pa ne ustrašite posta. Post ni stradanje! Post ni... Dachau! Prvih nekaj dni vas bo malo »zvijalo«, potem boste pa ugotovili, da niti niste lačni – kot presenečeno ugotavljajo postivci-začetniki na 10-dnevnih, skupinskih postenjih. In potem odidejo domov ter tam post nadaljujejo - 20, 30 dni, pa tudi več. Saj gre.

Na začetku posta  vam bo telesna moč padla. Toda kasneje se bo vrnila. Meni se je, po kakih 2 tednih, začela moč vračati in 5 km dolgo pot, s 100 m višinske razlike, katere  na začetku, nisem mogel prehoditi v 1 uri (temveč le kake 4 km), sem, po kakih 4 tednih, »predirkal« v 50 minutah. Bilo mi je premalo in podaljšal sem jo na 6 km, z višinsko razliko okoli 220 m, ter  jo zmogel v 1 uri. Dva tedna po koncu posta sem se »testiral«: višinsko razliko 450 m sem prehodil v 45 minutah. In to mi uspeva še danes.

Damjan Likar

Vir: revija 7dni






2
0
1
8


    

    

1
9
9
2


    

    

NAROČNINA NA REVIJO:
Preporod – V sožitju z Naravo


    

    

IZKUŠNJE
IN


    

    

ZAHVALE