INTERVJUJI IN ČLANKI


    

    

MNENJA


    

    

Katalog



    

    

LITERATURA


    

    

GALERIJA


    

    




    

    

VIDEO


    

    





    

    

POVEZAVE


    

    



Klinika za postenje
dr. Otto Buchinger
http://buchinger.de/


dr. Keki R. Sidhwa - Popolnost naravnega življenja
http://drsidhwa.com/


Klinika za postenje
dr. Alec Burton
http://www.alecburton.com/
http://www.arcadiahealthcentre.com.au/


Vadba rekreativnega teka in triatlona - Celje
http://www.srk-celje.si/


Vadba rekreativnega teka v Ljubljani
http://www.tekaskitrener.si/


Domača hrana iz slovenskih kmetij
http://www.kupujmodomace.si/kupdom/




    

    


Moj prvi Ironman za mojih prvih 50 let

(Želim si pa, da ne zadnjih!)

Marjan Videnšek



MODROSTI


    

    

AUDIO


    

    

Foto album




    

    

Z nasmehom na 42 km dolgi progi, po 4 km plavanja in 180 km kolesarjenja

Foto: Lara



3. julij 2011 je za mano. Dan na katerega sem čakal leto in pol je minil. Vtisi o tem, kako je minil, zakaj je bilo tako, kot je bilo, se še vedno oblikujejo.


12 ur, 52 minut in 19 sekund sem porabil, da sem preplaval 4 km (zagotovo je bilo vsaj toliko, saj sem križaril levo in desno, ko sem iskal prazen prostor, da bi se ne pretepal z drugimi), prekolesaril 180 km in pretekel maraton 42 km.


Kot popoln neplavalec še pred dvema letoma ne bi nikoli pomislil na kakšno resno plavanje, kaj šele na takšno preizkušajo. Potem pa sem slučajno naletel na knjigo našega železnega triatleta dr. Franceta Cokana: Eno življenje je premalo, v kateri na iskriv način navdušuje ljudi za najbolj koristen in smiseln šport. France se bliža osemdesetim letom in še vedno počne te otročarije z ironmani.  Prvič pa je stopil v tekaške copate pri svojih 52 – ih. S Svojimi rezultati in načinom življenja je dokazal, da je naša biološka starost v glavnem odvisna od našega načina življenja: prehranjevanja, krepkega telesnega naprezanja, dobre volje, igrivosti …


Ko sem šel z njegovega predavanja v Kranju (jesen 2009), sem se dokončno odločil, da si to, domnevno čudovito preizkušnjo, podarim za svoj 50. rojstni dan, ki ga imam (čeprav jih nikoli ne praznujem) enkrat letos, 2011 po Kristusu, ki še zagotovo ni vedel za triatlon.

Toda kako se zadeve lotiti? Vedel sem, da rabim učitelja. Kot za vsako drugo stvar, ki se jo učimo. Ko sem o svojih sanjah govoril prijateljem, mi je Robi Pečnik povedal za ŠRK, klub triatloncev, ki vadijo pod strokovnim vodstvom. Pogledam na splet in zvečer že spoznam Sandija in Saša, ki mi prijazno predstavita njihov program.

Upam, da mi bosta kdaj povedala, kaj sta si takrat mislila (posebej še, ko sta me uro zatem videla plavati v bazenu!?), ko sem jima povedal o svojem načrtu!


In oktobra 2009 se je začelo na bazenu Golovec, zares. Plavanje od čiste nule. Morje sem prvič videl pri dvajsetih letih, po maturi. Do takrat še žabice nisem znal plavati. Kot štiriletnemu otroku mi je namreč umrl oče, mati je ostala sama, z dvema malima otrokoma, brez službe, z napol dograjeno hišo. Skratka težko smo se prebijali in na morje ali še marsikakšno drugo razkošje ni bilo niti pomisliti.

V JNA mi, kot sicer uspešnemu športniku, sploh niso verjeli, ko sem se prijavil v začetni tečaj plavanja, kjer sem se naučil toliko, da sem se uspešno zadržal nad vodo. Na tem nivoju približno je ostala moja veščina plavanja do usodnega leta 2009, ko sta me Sašo in Sandi začela učiti abecede plavanja. Nad učenjem plavanja sem bil tako navdušen, da je to kmalu (posebno še po moji prvi polovički v St. Poeltnu), postala moja najljubša disciplina.

Tekel sem že prej, tudi pol maratone, tako da sem tek samo nadgrajeval s tehniko in predvsem, s povečano kilometrino.

Tudi s kolesom sem se srečal (vsaj resno) prvič. Všeč mi je bilo, ko sem lahko v slabih dveh urah poletel daleč okoli svojega kraja in užival v hitrem menjavanju okolice in pihanju hladnega vetra v obraz. Tudi v kolo sem se zaljubil tako rekoč na prvi pogled.


Ves ta čas sem imel v mislih 3. julij 2011, z njim sem se zbudil in nisem bil prej pomirjen, da nisem dobil svojo dnevno dozo posamezne discipline, največkrat pa vsaj dveh, ali pa tudi vseh treh.

Za kaj pri triatlonu sploh gre, sem spoznal, ko sem lani nastopil na svojem prvem triatlonu: Sprintu na Ptuju. In celo preživel plavanje. To je pa bilo usodno, saj sem se zatem z veseljem udeleževal vseh mogočih tekem, na vseh razdaljah. Že tretji triatlon je bila polovička, Ironman 70.3, dolžine 113 km. Težko bi opisal občutke pred tisto preizkušnjo, ko sem gledal širno jezero, ki ga bo treba preplavati. Pa ko bi bilo vsaj eno, pa sta bila dva. Eden za drugim. Grozno!  Pa je šlo. Ko sem še to preživel, sem pa že slutil, da je možno, da preplavam tudi ironmansko plavanje in po vrsti zložim še preostali disciplini.

Vedel pa sem, da je ključni končni maraton. Nikoli prej še nisem tekel 42 km. Že jeseni 2009 sem v Firencah poskusil preteči to dolžino. Šlo je v petih urah in zelo, zelo težko. A predragoceno. Počasi so daljše proge prihajale mišicam v spomin. Skupno sem pretekel štiri dolge maratone in vsakega hitreje. Po letošnjem, ko sem na Dunaju tekel 4 ure in 14 minut in po 35 km še čutil v nogah moč, ter na cilj pritekel (prejšnje maratone sem se bolj vlekel), sem vedel da sem spet prestopil pomembno stopničko do mojega cilja 3. julija.

Poslastica je bil lani Atenski, originalni maraton, od Maratonskega polja do Aten, ob 2500 letnici znamenite bitke na Maratonskem polju.


Lansko jesen sem v petih tednih odtekel štiri maratone, dva dolga in dva kratka.

Za trening pa še prvo polovičko na Lovemanu na Bledu. Tudi teh 113 km je šlo solidno.


Iz nastopa v nastop, pa sem se v vsaki disciplini učil in spoznaval skrivnosti tega čudovitega, po mojem mnenju, daleč najbolj zdravega in koristnega športa, ki ima svojo filozofijo,  iskrenemu učencu zleze pod kožo in postane način življenja.


Po letošnjih pripravah na Kanarskih otokih pa sem se zavedel, kako malo časa je še ostalo in sem prestavil v peto prestavo. Začel sem trenirati v povprečju po 10 pa tudi do 16 ur na teden. Vadil sem po občutku, programa nisem imel. Poslušal sem svoje mišice in za naslednji trening izkoristil tiste, ki niso bolele.

Pozimi 2010 sem tri mesece dvakrat tedensko hodil tudi v fitnes (tudi prvič v življenju) , kjer mi je Dejan Š. pripravljal krasne treninge.


Ko pa sem lani v Celovcu na Ironmanu gledal v ciljni areni Sandija in ostale, kako tečejo v čudovitem ambientu proti cilju, sem tam vizualiziral svojo podobo in to čudovito vzdušje. In ta slika me je nato spremljala vse leto, do tega krasnega dne, ko sem zadevo še samo formalno izpeljal. Na mojo veliko srečo seveda, lahko bi bilo tudi drugače!


Noč na usodni 3. julij sem v šotoru v glavnem prebedel. Nekaj zaradi glasne glasbe v daljavi, predvsem pa zaradi silnega vznemirjenja, ki sem ga čutil pred naslednjim dnem. Kar nisem mogel dojeti, da bo napočil ta veliki dan, za katerega sem se toliko pripravljal in zanj skoraj da  - živel. Čeprav sem se trudil zaspati, so mi v mislih neprestano krožili načrti za jutrišnjo preizkušnjo. Videl sem se v vodi, na kolesu, teku…. Potem pa sem si rekel: Saj gremo zjutraj samo plavat v to čudovito jezero; in pomirjen vsaj za urico ali dve zaspal.


Zjutraj, ob sončnem vzhodu, smo na peščeni obali jezera čakali na pok iz topa, ki bo naznanil začetek neke nove zgodbe za vsakega izmed nas.

2850 nas je čakalo na ta veličastni trenutek in 1011 nas je bilo prvič na startu te, 226 km dolge preizkušnje, ki nam bo veliko povedala o nas samih.





Ekipa ŠRK Celje: Sašo, Matej, Denis, Marjan in trener Sandi tik pred štartom železnega triatlona; 3. julija v Celovcu

Foto: Lara




Ko je končno zadonelo in so se pognali v vodo, sem mirno čakal da so vsi zaplavali, potem sva se z nekom, ki je tudi čakal in kar obredno doživljal te trenutke, spogledala, dvignila roki v pozdrav in zakoračila vsak na svojo pot.

Plavati sem začel počasi, mirno, usklajeval sem dihanje in gibanje. Ko sem dosegel prijeten ritem, v katerem mi je bilo res prijetno, sem se prepustil in drsel. Videl sem, da vseskozi po malem napredujem. Večkrat izgubim smer, ko iščem prazen prostor, da bi se ne prerival z ostalimi. Ko se približam kanalu, prvič pogledam na uro in se mi kar zasmeji. Po kanalu je orientacija veliko lažja in vseskozi počasi napredujem. Tik pred izhodom mi v usta priteče voda, blatna in čudnega okusa. Pa naj bo to zdravica za uspešen zaključek plavanja. Ura in pol. Pričakoval sem okoli dveh ur, včasih pa me je kdaj prej celo skrbelo, če bom sploh dosegel predpisani limit.




Ko pridem iz vode skušam hoditi, kot so nam priporočili, toda počutim se tako lahkega, da tečem vse do menjalnega prostora.






Oblečem suh  kolesarski dres in se odpravim na novo pustolovščino. Pomislil sem samo, da bi le kolo vzdržalo brez okvare. Vozil sem z občutkom, čutil sem, da bi še lahko pritisnil, pa sem vedel, da se bo trenutek resnice pokazal pozneje, na maratonu. Zato sem zmerno prevozil oba kroga in se tudi v teh dobrih šestih urah prijetno počutil in kot mi je v popotnico zjutraj dejal Čičo, zares užival. Ko mi je bilo dolg čas, sem se spomnil Sandijevih besed, da je v teh trenutkih stalno dobro po malem jesti in piti, polniti rezerve energije. Zadnje kilometre sem se dvignil, zravnal hrbtenico, pretegoval noge in vznemirjeno pričakoval odločilno disciplino. Maraton 42 km sem pričakoval z velikim strahospoštovanjem. Iz lastnih izkušenj, pa tudi iz pripovedovanja izkušenih triatloncev sem vedel, da se v tem delu naše zgodbe lahko marsikaj pripeti.






Ko sem prej znancem ali prijateljem hotel ponazoriti kaj je Ironman triatlon, sem velikokrat uporabil prispodobo, da v Šmartinskem jezeru preplavaš 4 km, se nato odpelješ v Koper in tam odtečeš veliki maraton. Sam sem se sicer smejal, a v duši me je le malo stisnilo, ko sem si predstavljal te silne razdalje.

In ko sem v Celovcu, 3. julija stopil s kolesa, sem si rekel: No Marjan, pa si le prišel v Koper do svojega maratona.


Preoblekel sem se v suh, moder tekaški dres, ki mi ga je pred tedni podaril  prijatelj Lado z Žolna Športa, ki mi je pred leti podaril prvi kolesarski dres in podložene hlače, ter mi priskrbel prvo specialko. On me je prvi popeljal v svet kolesa. V prečudoviti svet. Obul sem nove tekaške copate, ki mi jih je priporočila nosilka olimpijske medalje, Jolanda. Želel sem si, da bi v njih ostala vsaj senca njene hitrosti.






Teka sem se najbolj veselil zaradi tega, ker sem vedel, da bom ob progi redno srečeval prijatelje iz ŠRK kluba, Preporoda in Urbane tekače; kot tudi zaradi zavedanja, da je pred mano še zadnja disciplina, tista, v kateri sem nenazadnje še najbolj izkušen.


Ko po kilometru ob ograji zagledam nasmejane in glasne sotrpine iz kluba se mi začne smejati in nasmeh ostane na obrazu večji del proge. Vseskozi ob progi so nas bodrili tudi tujci, klicali z imeni, tako da smo jim morali vračati z nasmehom in pozdravom.

Najdem svoj ritem in meljem. Ko je težko zagledam ob progi Maria, Preporodovega maratonca, ki je tudi prišel na ta, zame praznični dogodek. Kmalu za njim še Aleš, Irena in Dušan, ki mu bom moral podporo vrniti čez dve leti. In še in še znanih obrazov. Kako bi ne bil srečen. Tečeš, pa toliko ljudi te pri tem podpira in ti želi uspeha.

V mislih sem imel idejo, da tečem na 5 km. Najprej v levo ob jezeru, do bogato založene okrepčevalnice na obratu, pa spet nazaj proti središču, kjer so moji zvesti navijači (je že 10), pa še v desno, do centra mesta, kjer smo z vsakim udarcem zvona podarili evro v dobrodelne namene, nato spet nazaj (je že 20 km). Nato še tako 4 x 5 na isti način in si tu, tik pred ciljem. Ko sem pretekel 15 km sem razmišljal: Tudi če me sedaj stisne močan krč, bom prehodil v roku do cilja. Čakam na bolečine v nogah, pa ni bilo nič posebnega. Trikrat se me je nekaj lotevalo, pa sem se sprehodil 30 m, popustilo je in tečem naprej. 10 km pred ciljem se zavem, da lahko grem celo pod 13 ur. Postal sem še lahkotnejši in imam občutek, da sem še hitreje tekel proti cilju.

Ko pri dveh oznakah. CILJ in 2nd LAP, zavijem levo, se mi orosijo oči. Potem nenadoma proti meni priteče sinko David in me prime za roko, na zadnjem ovinku, ko zagledaš CILJ, pa z desne priteče še moja mala Nežika….V cilj ob bučnem navijanju, bolj praznovanju,  pritečemo z roko v roki. Lepšega zaključka tega res vrhunskega doživetja si niti v sanjah ne bi mogel predstavljati. . .





Nekaj prijateljev, celo iz Kočevja, me je prišlo pozdravit na cilj šele ob devetih zvečer, ko sem že zdavnaj bil na cilju, ker sem jim napovedal, da bom verjetno prišel v cilj (če bom uspel?) šele po deveti uri zvečer.


Za ta dosežek, za to izjemno doživetje, ki se ga bom spominjal do konca življenja seveda dolgujem veliko zahvalo mnogim ljudem:

- Predvsem moji dragi družini, ki je z velikim razumevanjem prenašala moj vsiljeni dnevni red, ki je bil velikokrat podrejen in prilagojen mojim treningom; prijateljem iz Športno rekreativnega kluba Celje, ki so mi nudili predvsem strokovno podporo.


Po tekmi sem občutil neko splošno utrujenost, vendar nobenih bolečin ali krčev. Ob enajstih zvečer sem še tekel iz kampa do Cilja, pogledat kako še zadnji udeleženci po skoraj sedemnajstih urah prihajajo na cilj.


Ja Ironman Triatlon me je začaral. Ima filozofijo. Če mi bo dano, bom kmalu spet šel nasproti novemu doživetju.

Sedaj pa družina, delo in po dolgem času, spet moje gore. In seveda plavanje v prelepem Šmartinskem jezeru.


Vse to me namreč navdihuje in krepi za nadaljnje poklicno delovanje na področju promocije krepitve zdravja in zdravega življenjskega sloga. Kar bojim se, da ne bom zmogel storiti toliko, kot vidim, da bi bilo potrebno. Naporno je prikazovati resnico, ki je poniževana in zasmehovana, ki jo imajo za šarlatanstvo. Vendar sem ponosen in trdno odločen vztrajati na poti ideje, katere čas bo slej kot prej, napočil.






2
0
1
7


    

    

1
9
9
2


    

    

NAROČNINA NA REVIJO:
Preporod – V sožitju z Naravo


    

    

ŠPORTNO DRUŠTVO PREPOROD
Triatlon